NOVICA
Predsednik Vlade RS Janez Janša ob slovenskem državnem prazniku, kulturnem dnevu slovenskega pesnika Franceta Prešerna
Pride dan, ko bodo »sinovi sloveče matere« znova postali »sinovi slovenske matere«
Spoštovane Slovenke in Slovenci,
spoštovane državljanke in državljani!
Tako mrzel in tako negotovosti poln kot letos kulturni praznik že dolgo ni bil. Le kdo ga je postavil na dan, ko so v mračnem in mrzlem dnevu rojaki žalovali ob krsti velikega pesnika? Res se zdi, kot da bi nekdo nalašč umestil ta praznik sredi zime, ko je spomin na pisano jesen že zbledel in ko se zdi pomlad še tako daleč. Priznam, da bi bilo prijetneje slaviti pesnikov rojstni dan, ki je v začetku vznesenega decembra, polnega upanja in radoživega proslavljanja.
Morda so ta datum določili tisti, ki so nam v osrčje slovenskega kulturnega hrama postavili tudi posmrtno masko Ivana Cankarja. Ali pa so to tisti, ki so poskrbeli, da Slovenci ne poznamo svojega Nobelovega nagrajenca Friderika Pregla. So to morda tudi tisti, ki nam niso dovolili slaviti našega največjega slavista Franca Miklošiča, in so »poskrbeli«, da nismo dobili prevoda nobene izmed njegovih številnih, v nemščini napisanih knjig? Ali pa so v tej isti skupini slučajno tudi tisti, ki so v verzu naše Zdravice »sinove slovenske matere« prevedli v »sinove sloveče matere«?
Ob letošnjem 8. februarju se mnogim zdi vzdušje v državi upravičeno turobno in polno malodušja. Politična nestabilnost ustvarja negotovost na področju javnih financ in gospodarstva. Uspehi vlade, ki so ob koncu lanskega leta prinesli prvo plaho upanje, da nam bo uspelo, so združili proti vladi vse, ki jih skrbi za njihove privilegije. Vladni ukrepi so namreč posegli po nedotakljivih »svetih kravah« zadnjih desetih, petnajstih let. Zato da bi imeli vsi več. Še posebej pa tisti, ki danes zaradi pomanjkanja, izgube službe in dostojanstva upravičeno zahtevajo spremembe. A bojim se in vse tako kaže, da bodo njihove upravičene zahteve zlorabili in jih za »svoje« vzeli tisti, ki v resnici sprememb ne želijo. In ki delajo vse, da do njih ne bi prišlo. Tudi za ceno politične krize.
O vzdušju, podobnem današnjemu, je France Prešeren zapisal:
Le malo vam jedila, bratje hranim,
branili smo se dolgo brez podpore,
kdor hoče se podati, mu ne branim;
kdor hoče vas dočakat' temne zore,
neproste dni živet', nočem enake,
ne branim mu, al' jutra čakat' more.
S seboj povabim druge vas junake,
vas, k'terih rama se ukloniti noče;
temna je noč in stresa grom oblake;
sovražnik se podal bo v svoje koče,
le majhen prostor je tja do goščave,
to noč nam jo doseči je mogoče.
Največ sveta otrokom sliši Slave,
tja bomo našli pot, kjer nje sinovi
si prosti vol'jo vero in postave.
Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncem sužni dnovi.
Ne zapusti nobeden ga v ti sili,
molče orožje svoje vsak si vzame,
strahljivca v celem ni imel števili.
Pridite, ta pot nas pelje na lepše, na svobodo, kliče Črtomir.
Kot narod smo že velikokrat šli skozi težke preizkušnje. Da bi, kot pravi pesnik, » … našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol'jo vero in postave«. Zmage so spremljali porazi in temne strani naše preteklosti. Z nekaterimi se do danes nismo soočili in spravili, pa bi se morali, ker nas vlečejo nazaj in nam branijo, da bi svobodno zadihali. Da bi naša ustvarjalnost zasijala in da bi najboljše v nas premaknilo stvari na bolje.
Ko se bomo naposled rešili te »tlake«, bomo smeli slaviti tudi velike Slovence, ki so nam bili desetletja prikrivani. In načrtno zamolčani, da ne bi mogli biti ponosni nanje in nase, ker smo tako žlahten rod. Po skoraj dvesto letih bomo naposled smeli prevesti dela Miklošiča – letos praznujemo 200. obletnico njegovega rojstva, pa Kopitarja. Cankarjevo posmrtno masko bomo prestavili v muzej, v slavnostno dvorano Cankarjevega doma pa dali njegov veliki kip. Otroci bodo v šolah s ponosom poslušali, da imamo tudi mi, Slovenci, Nobelovega nagrajenca Pregla – letos praznujemo 90 let, odkar je prejel Nobelovo nagrado za kemijo.
Takrat, in to bo kmalu, nas ne bodo več zasramovali s snemanjem filmov o slovenskih pocestnicah, samomorilcih in pijancih. Takrat bodo njihovo mesto prevzeli junaki in junakinje našega časa. In naša skupna »Prešernova mati« bo postala znova »slovenska«, ker »slovečih« mater res ne potrebujemo.
Kot pesnik kliče na pot na lepše, na svobodo, tako je pot v pravičnejši svet tista, ki jo vidim pred seboj. Po njej moramo kot narod kreniti. Da se bodo razbremenili tisti, ki nosijo preveliko breme, in da bomo bremena pravičneje porazdelili. Pot pelje navkreber in ni lahka. Na njej nas čaka še veliko preizkušenj in bitk, a verjamem, da bomo zmogli. In da kmalu pride dan, ko se edinost, sreča, sprava k nam nazaj vrnejo in bodo »sinovi sloveče matere« znova postali »sinovi slovenske matere«.