NOVICA

Od rojstva Slovenije ob božiču je minilo dvaindvajset let.  V tem času smo kot država in narod prestali številne preizkušnje. Menjavala so se leta pomladnega zanosa in bogatih jesenskih žetev, ki so naše kašče napolnile do roba. Bila so obdobja zimske zmrzali, ko je le redko posijalo sonce in smo porabili vse zaloge. A vendar je podobno kakor v Zimski pravljici vedno posijalo sonce in prineslo novo življenje, novo upanje.

Tako je tudi danes. Sneženi možje, ki so nam čez zimo izropali vse zaloge, se začenjajo topiti. Slovenija doživlja svojo »Veliko noč«, svoje prerojenje, saj bo na posušenem in preperelem starem listju vzniknila nova rast, z njo pa bosta prišla tudi navdušenje in veselje. Staro življenje pod snegom, izsušeno in mrtvo, bo prepustilo prostor novemu, mlademu življenju.

Takšen bo tudi naš skupni jutrišnji dan. Naša mlada, v božičnem času rojena Slovenija, je najlepše, kar imamo. Je kot naš otrok, ki nas povezuje, je naš skupni ponos. Je naša skupna skrb in naj bo tudi naše skupno veselje. 

Najdaljša noč v letu je že za nami. Ne tista, v kateri čakamo, da bo ura odbila polnoč. Tista noč, ko se zgodi sončev obrat, ki ga je ustvarila narava. Od tega dne naprej bo sleherni dan, ki je pred nami, daljši in svetlejši. Vsak dan bo sonca več. Vse dokler se ne bo sneg na poljanah začel topiti in bo na sveže zelenih travnikih pognal regrat. In čeprav so v tem času shrambe že bolj prazne, saj zaloge od lanskega leta vselej poidejo, se lahko veselimo pomladi.

Vsi v svoji notranjosti, četudi se tega ne zavedamo, hrepenimo po pomladi. Razveselimo se taljenja sneženih mož, ki jim bosta odpadla klobuk in nos, saj bo v soju žarkov mladega sonca izginila njihova podoba. Zamenjali jih bodo čili in krepostni ljudje, ki bodo na mladi in spočiti zemlji orali njive in sejali semena, iz katerih bo vzklila naša hrana. 

Čarobna palica, ki bi nam pričarala zlato, ne obstaja. Tudi popotni mož z belo brado nam ne bo prinesel rešitve. A vrednote, ki so nas v dolgi in velikokrat mrzli zgodovini ohranile kot narod in skupnost, so še vedno tu. Poštenje, svoboda, domoljubje, solidarnost, delavnost… Zato tudi obstajata upanje in vera, da se nam na obzorju že prikazuje sonce. Tudi ko ga bo zastrl kak oblak, bomo vedeli, da ga bo odpihnil naš veter vztrajnosti in poguma in nato bo spet posijalo sonce. 

Sloveniji smo ob rojstvu v zibel položili velika pričakovanja. Številna smo uresničili,  veliko pa jih še vedno čaka. Dvaindvajset let za državo ni veliko. Ne smemo biti prezahtevni, a tudi ne prehitro zadovoljni. Vse naše stiske in skrbi bodo minile in tudi vsa pričakovanja se nam bodo uresničila. Zaupajmo, da vse pride ob pravem času. 

Kot predsednik slovenske vlade in osebno si bom prizadeval, da bo zavest našega naroda in naše državljanske skupnosti spet prežel občutek upanja in vere izpred 22 let, ko smo z velikanskim hrepenenjem pričakovali najprej odločitev in nato rojstvo samostojne Slovenije, domovine z veliko začetnico. Da bi v teh težkih časih črpali iz njega moč. Obudimo izvorne želje, ki nas zbližujejo, in postavimo v ospredje prav ta čas, ki nas je združil v enkratnem zgodovinskem dejanju. Naj bo to naše jedro, okrog katerega se zbiramo zdaj, ko na obzorju že lahko slutimo novo zarjo. Novo upanje, nov dan.

Drage Slovenke in dragi Slovenci, spoštovane državljanke in spoštovani državljani, želim vam miren in blagoslovljen božič, leto 2013 pa skupaj naredimo dobro.