NOVICA

Premier Borut Pahor: "Svarilo in smer"

Predsednik Vlade Republike Slovenije Borut Pahor je za dnevnik Večer zapisal nekaj misli o trenutnem položaju in stanju države ter njenem položaju znotraj Evropske unije, podal pa je tudi nekaj misli o potrebnih korakih za nadaljnji razvoj in napredek Slovenije. Prispevek premiera Boruta Pahorja objavljamo v nadaljevanju.

 

Svarilo in smer

 

V mojih premišljanjih o tem, kam in kako naprej, se krepijo trije močni občutki. Prvič, da je naš narod utrujen od zgodovinskih sprememb oziroma vanje ne verjame več, in to prav v trenutku, ko so za našo prihodnost tako odločilnega pomena. Drugič, da je to precej povezano z njegovim dvomom in nezaupanjem v politični in širše, vladajoči razred. In tretjič, da boleče podcenjuje vpliv razvoja procesov v svetu – zlasti v tistem delu, ki mu politično, gospodarsko in kulturno pripada – na razvoj družbenih procesov doma.

 

Zakaj in kako smo se znašli v takih okoliščinah

 

Tak položaj duha je razložljiv. Slovenci smo se zadnje stoletje nenehno prilagajali spremembam. Le redko, sredi prejšnjega stoletja razklani in pred dvema desetletjema ubrani, smo jih tudi suvereno sooblikovali. Za socializem je bil značilen galop gospodarskih in političnih reform, od katerih je šlo s slabega na slabše. Na koncu večina v njem sploh ni več iskala alternative, zato je podprla demokracijo in ustanovitev lastne države. Ti prelomnici sta zahtevali izjemno veliko narodove energije in vere v boljšo prihodnost.

 

Toda očitno so ju spremljala prevelika pričakovanja, zlasti glede rasti življenjskega standarda. Čeprav bo vsak zunanji opazovalec z iskrenostjo govoril o samostojni Sloveniji kot o zgodbi o uspehu, bo danes večina naših ljudi to sprejela ravnodušno. Deloma pojasnilo tiči v sedanji gospodarski krizi, ki je razgalila neenakost med ljudmi, navajenimi socialne uravnilovke. Večina glasno ugovarja socialnim razlikam, ki po njihovem mnenju, tudi upravičenem, niso rezultat dela, znanja in sposobnosti, temveč privilegiranosti skupin in posameznikov.

 

Glavni vzrok za to naj bi bila politika. Zavestno ali zaradi malomarnosti. Ker naj bi tudi v sedanjem času kazala premalo vneme pri kaznovanju nepravilnosti in nepravičnosti, je izgubila zaupanje. Glavni delež pada na vlado, toda to nezaupanje je bolj ali manj samo geografsko vprašanje oddaljenosti od Gregorčičeve.

 

V primerjavi z izkušnjo v preteklosti, ko so Slovenci pripadali večnacionalnim skupnostim, zdaj ni mogoče valiti krivde na oblast v tujih prestolnicah. Zaradi kratke državnosti in nepričakovano hude gospodarske krize, ki je odprla tudi vrednostna vprašanja razvoja družbe, se je preveč ljudi prehitro zadovoljilo z identifikacijo grešnega kozla – pokvarjenosti, nesposobnosti in odtujenosti politikov in tajkunov.  Soočamo se z odsotnostjo prepotrebne intelektualne presoje sodobnega prostora in časa. V tem okviru je pomembno, če ne celo osrednje, vprašanje popačenosti procesa prvotne akumulacije kapitala in grabeža skupne lastnine.  Vse to je dodatno razkrojilo običajno vero in upanje v prihodnost.

 

Vse pa dodatno zapleta zagledanost v lastno dvorišče. Zgodovinsko smo nevajeni odgovornosti za svojo lastno usodo in navajeni na hlapčevsko mentaliteto. Toda hkrati smo kot samostojen narod in država zdaj brez izgovora, da krivdo neposredno valimo na tujo oblast in gospodarja. Nismo še sposobni videti sebe kot suverenega subjekta v mednarodnih političnih, gospodarskih in drugih odnosih. Nismo navajeni, da gledamo v svet, da bi videli sebe, in videli svet, da bi gledali sebe. Zato se zatekamo k provincializmu, ki je nesposoben razumeti prepletenost in soodvisnost sodobnega sveta, katerega del smo. To je idealen humus za zmagoslavje demagogije in radikalizmov vseh vrst.

 

Vse to in drugo nas je pripeljalo v položaj, ki ga moramo videti kot nevaren status quo. Slovenija, ki ne napreduje, nazaduje. Ni vmesne čakalnice. In zdaj moramo slišati enega zadnjih klicev za vkrcanje.

 

Slovenija je del sveta. Bo v njem država ali kolonija?

 

Preden poskušam odgovoriti kam in kako naprej, bom v tem prispevku površno orisal glavne in za nas pomembne značilnosti sveta, katerega del smo. Če bomo namreč zmogli postaviti čim bolj pravo diagnozo okoliščin, se jim bomo lažje prilagajali in jih do neke mere soustvarjali.

 

Prva značilnost sodobnega sveta je njegova neobičajno visoka raven nepredvidljivosti. Druga je prevešanje zlasti gospodarske moči z Zahoda na Vzhod, pri čemer se to odvija znotraj po drugi svetovni vojni podedovane in premalo gibke strukture političnega vpliva. Tretja je trk razvojnih paradigem. Pretežno spoznanje znanosti, da je trajnostni razvoj neizogiben, ne sovpada nujno z nagibi središč sedanje politične in gospodarske moči. Četrta je bistveno povečan pomen globalnih korporacij, zaradi česar že smemo govoriti o pojavu korpokracije. In peta, ne zadnja, je globalna dovzetnost svetovnega prebivalstva za izjemne socialne razlike, v posameznih družbah in med njimi. To iz socialnih nemirov prerašča v splošne varnostne konflikte. Če v teh razmerah ne bomo sposobni po mirni poti razplesti tega zapletenega vozla, ga bo, sodeč po zgodovinskih izkušnjah, presekala vojna širših razsežnosti.

 

Za namene tega prispevka bomo posebej omenili še nesposobnost t. i. razvitega sveta, da bi po globalni recesiji z regulacijo ukrotil podivjano panogo finančne industrije. Zaradi tega so mednarodni finančni trgi zdaj sorazmerno enako nezaupljivi do vsega, kot so bili pred krizo neomajno zaupljivi do vsega.

 

Za članice EU in posebno evrskega območja pa je značilna konceptualna kriza. Zlasti kriza upravljanja. Države članice bomo morale čim prej sprejeti težko odločitev, ali bomo za povečano učinkovitost žrtvovali bistveno več suverenosti ali pa bosta skupnosti precej hitro izgubili smiselnost, moč in vpliv na globalne procese. V slednjem primeru sta mogoča dva razvoja. V prvem bo bistveno okrepljeno politično, gospodarsko in socialno povezanost verjetno sprejel le del držav, druge pa se bodo iz tega dogajanja izločile. Slovenija mora biti v prvi skupini. V drugem primeru pa bi poskus predolgega odlašanja z eno ali drugo odločitvijo končal v popolnem polomu evropske ideje, ki je več kot pol stoletja navdihovala mir in razvoj stare celine.

 

Slovenija, zlasti kot članica EU, evrskega območja in Nata ni brez možnosti, interesov in odgovornosti za sooblikovanje svoje in skupne evropske usode. Ob določenih pogojih. Osnovni je, da je sama svoj lastni gospodar odločitev. Če bi v kateri koli okoliščini postala življenjsko odvisna od odločitev kogar koli drugega, ne da bi nanje smela ali morala vplivati, bi v bistvu postala kolonija, ne več država.

 

Smer

 

V teh zapletenih okoliščinah, ki zahtevajo hitre in odločne odzive, bi bila politična kriza odvečen luksuz, ki si ga ne moremo privoščiti, čeprav je legitimen sopotnik demokracije. V političnem razredu mora priti do dogovora, kako na predčasnih volitvah izvoliti novo vlado brez nekoristne vmesne blokade odločanja. Če večina ljudi misli, da je vlada poglavitni krivec po njihovem  mnenju  slabih razmer, potem je najboljše, da se ta ocena potrdi ali ovrže z delom nove vlade. Ne sme pa se nam zgoditi, da bomo zagledani v politični boj doma, pri tem pa spregledali odločilen razvoj dogajanj v svetu, kot se nam je primerilo jeseni leta 2OO8. Večina sveta je drsela v recesijo, mi pa smo se prehitevali v obljubah glede gospodarskega in  socialnega napredka.

 

Slovenija je kljub krizi zadržala visoko raven socialne povezanosti. To je bila pravilna odločitev. Ta je dolgoročna vzdržna samo tako, da bomo več ustvarili ali se bolj zadolžili. Drugo ne pride v poštev. Od sedanje ravni naprej bi bilo nadaljnje proračunsko zadolževanje in višanje javnega dolga v vseh pogledih nesprejemljivo. To postaja prvovrstno politično vprašanje stvarne suverenosti držav. Reforme, ki morajo imeti za cilj tudi povečanje konkurenčnosti, so neizogibne. Če jih ne bomo sprejeli in se hkrati ne bomo pustili ujeti v past zadolževanja, bo treba sorazmerno s socialnim položajem znižati življenjski standard prebivalstva. Sedanje prevladujoče razumevanje nacionalnega interesa le kot deleža države v podjetjih in finančnih institucijah je napačno. Nacionalni interes je ustvariti razmere za pregledno, konkurenčno in odprto ekonomijo, ki bo privlačna za domače in tuje naložbe, kar zagotavlja čim več delovnih mest z višjo dodano vrednostjo.

 

Če je slavna slovenska »nevidna roka razuma« na referendumu s sprejetjem arbitražnega sporazuma še delovala,  je bila omrtvičena pri pokojninski reformi. Zdi se, da Slovenci posežemo po ukrepih šele tedaj, ko ni več alternative, ali se zanašamo na možnost, da je odločitev še mogoče prestaviti. Kdor koli nas bo že vodil, ali bo odločal on ali mi vsi skupaj, domače in mednarodne razmere nam tega ne  bodo več dopuščale brez nesramno visokih kazni za naš položaj in razvoj.

 

Zlasti je pomembno, da skoraj za vsako ceno ostanemo v isti valutni skupini kot Nemčija in Francija. Če bo kdaj v prihodnje za večjo usklajenost ekonomskih in davčnih politik potrebna nova pogodba za evro, jo sooblikujmo in podprimo. Okrepimo tudi siceršnjo gospodarsko, tehnološko in vsako drugo povezanost s tem krogom držav, zlasti Nemčijo. Uspelo nam je okrepiti dobro sosedstvo in prijateljstvo. S tem ko smo v 662 dneh (od sestanka v Trakoščanih do registracije arbitražnega sporazuma s Hrvaško) rešili vprašanje, ki je grozilo, da se bo prevesilo iz političnega v varnostno, smo si odprli pot v povečanje ugleda in vpliva v celotni JV Evropi. Ne podcenjujmo tega, ker nam uspešno sodelovanje pri reševanju problema tega dela Evrope omogoča tesnejše gospodarsko sodelovanje in dvig ugleda, ki je v mednarodni politiki stvarna kategorija.

 

Okrepimo strateško dobre odnose z Washingtonom, tudi kot prednostnim varnostnim zaveznikom, in z Moskvo, Ankaro, Pekingom in New Delhijem. Posebej Indijo, kot največjo demokracijo na svetu, a hitrim gospodarskim vzponom.

 

Biti grešni kozel ni prijetno, a je nujno

 

To ni kakšen filigransko in operativno izdelan program, je pa smer. Da obstajajo druge, že lahko slišite. Ko jih bomo izbirali, pa ne pozabimo, da mora imeti njihov voditelj poleg drugih kvalitet v tem času še posebej veliko mero potrpežljivosti in občutka za strpnost. Sprejetje vloge največjega grešnega kozla je v takih kriznih okoliščinah dolžnost, ki izvira iz položaja. Tako najbolj odgovornemu v državi do neke mere zagotavlja, da povečanja nestrpnosti ne spusti v pogubno sovraštvo. Vse to in drugo, menim, je smer, ki se mi zdi za Slovenijo primerna. Počakajmo, da alternativa razloži, kaj ve in kako zna bolje.